Konec ali pa tudi ne ;)

Kako se naj sprijaznim, da je konec?
Kako naj srcu dopovem, da te več ni?
Kako naj telesu povem, da nikoli več ne bo občutilo tvojega dotika?

Kako si naj predstavljam Svet brez tebe?
Kako si naj predstavljam Svet brez tvojih dotikov, poljubov?

Kako naj neham hrepenet za tabo, ko te tako noro rada imam?

Moja pravljica je zbledela, moja iluzija se je razdrobila in ostala sem sama z spomini.
Še zdaj slišim tvoj glas, ki mi sladko šepeta in me nežno grizlja po vratu.
Še vedno čutim tvoje dotike na sebi.
Še vedno vidim tvoj nasmeh in te poredne oči.

Vsi mi govorijo, da naj gledam naprej, da nisi vreden me.
Ampak vseeno mi je, enak si kot jaz. Tako podobna sva si.

Ampak očitno si nisva usojena.



Ampak ne bom obupala.
Nekoč boš moj, samo moj. <3

Starejši moški.

Ponedeljek, 26. januar 2009, 21:02



Starejši moški

Kaj je v njih takega, da privlačijo kot kakšen magnet?
Vzamem za primer igralca Roberta Redforda (ker ravno gledam film Up Close & Personal). Kaj je takega v moškem, da ko ga opazuješ, da te očara, da bi ga lahko gledal dan in noč in se ne bi naveličal. Da ti pričara nore občutke in ti telo znori? Sicer je res, da lahko to doživiš zraven katerega koli moškega, ki ti je ne vem, simpatičen, všečen, ob katerem doživiš kemijo …

Ampak ne, mene ne zanimajo (trenutno) oni, govorim o tistih starejših moških, ki bi mi lahko bili očetje in še več (in, da ne bo pomote, sem zelo mlada oseba, nisem ena tam okoli 25-30 ali več, da bi bilo že malce ogabno če bi mi bil všeč nekdo, ki bi mi lahko bil oče, ker bi to pomenilo, da je striček star tam okoli 60 let). (+ potrebno je upoštevat, da je film bil posnet tam nekje 1999 in od takrat je minilo 9 let tako, da igralec je postal starejši in tako dalje, tako, da moje pisarjenje se nagiba na tale film in na ostale 'starejše' moške, ki jih poznam zdaj oz. me obkrožajo… )

Vem, da je vse film, zavedam se dejstva, da je vse zaigrano, vsa čustva, vse, vse, vse in zavedam se da so igralci dobri, da vse samo, a lahko človek zaigra to mogočnost, to notranjo lepoto in zadovoljstvo, ki kar kipi od njega, da se samo usedeš in gledaš in si misliš, 'to je pa dec!'

Ko ga pogledaš, tisti njegov nasmeh, tisti njegov izraz za skrb, sočutje, ljubezen, ko si jo vzame, se vidi tisto pristno zadovoljstvo, kot, da to ne bi bil film, kot, da je resničnost, kot, da opazujemo resnično zgodbo, film je sam po sebi dober, igralka je fenomenalna ampak on, ona pa da tisto smetano na vrhu, tisto češnjico, da je vse tako njami.

Pa pustimo ob strani Roberta in njegovo vlogo v filmu, pustimo druge igralce (ki so tudi božanski in popolni in z leti vse boljši, ne vem kako jim uspeva ampak … moj najljubši: Johnny Depp)

"Bi bil rad z mano?"
"Tako zelo, da že boli."

Tako lep stavek & ko ga pove on, je arrr, se opravičujem samo, da takšni izseki me čisto prevzamejo in vse misli o drugih moških mi izpuhtijo iz glave in tako nastaja en otroški vpisek, o rožicah in čebelicah in ostalem šitu J

In kaj se zgodi, ko človek umre?
Dnevi postanejo tako dolgočasni, brez njega.
Ni več smeha in objemanja.
Ostanejo samo še solze in grenak priokus.

In kaj se zgodi potem, ko dosežeš vse ampak osebe s katero si dosegel vse to, več ni?

In tako se konča zgodba, o starejšem, zelo privlačnem moškemu, ki na koncu umre in nam pove svojo zgodbo, ki jo razumemo šele tedaj, ko njega več ni ;)

Ironija.

Črna kronika!

Sobota, 24.01.09, 14:35

Črna Kronika!

Že nekaj časa spremljam dnevnik oz. novice iz sveta in Slovenije in se zgražam.
Vsaki dan slišim nekaj, kar me vrže iz tira, nekaj ogabnega in takega, da se človek vpraša, je res bila prava odločitev Boga, da nas je ustvaril? Kdo sploh smo? Mi smo tiste pošasti iz risank, z sluzjo iz ust in velikimi zobmi in krvavo rdečimi očmi …
Kaj sploh smo?
Od kod smo prišli?

Nekaj se dogaja s nami, vsak dan odkrijejo novo bolezen, vsak dan odkrijejo nov zločin, vsak dan, mah kak dan, vsako uro, minuto, to sekundo, ko pišem to, na nekoga streljajo tam nekje v zakotni ulici in ne jaz in ne ti, ki to bereš, ne bova vedela kdo je bil tista žrtev, je bil sploh kriv ali ne ?

Droge, alkohol naj bi bile naš največji sovražnik?
Ne.
Človek je človeku največji sovražnik.

Zakaj govorimo o ljubezni, o pravici, zakaj si lažemo in si zatiskamo oči, ko pa je vse laž.
Kako naj svojemu otroku razložim, da naj se pazi soseda, nikoli ne veš, kdo te obdaja in kake namere ima. Kako naj dopovem svojemu otroku, da ne more zaupat niti lastni sestri, ki z njim odrašča ker mogoče nekoč, ko mene več ne bo, se ji bo zmešal in ga bo ubila?

Smešno je tole brat in si mislit, lej, to je čudno, to se že ne bo zgodilo, mhm, ti si lahko naiven jaz pa ne bom več. Svet je lep, če iščeš lepe stvari.

Ampak kaj pa, ko odkriješ tisti temni kotiček in odkriješ, da svet ni takšen kot si mislil, da je?
Do kdaj bomo varni v svoji luknji?

Sodišče je 40-letno Irko, ki je svojega 13-letnega sina silila v spolne odnose, zaradi zlorabe, incesta in zanemarjanja otrok obsodilo na sedem let zaporne kazni.

Kaj se zgodi človeku, da postane hudič?
Kaj se v tebi spremeni, da enega dne vstopiš v otroško sobo in pokličeš svojega otroka in ga pofukaš do onemoglosti in se s tem zadovoljiš in to ponavljaš, znova in znova in tvoja duša je mirna in lahko živiš čisto normalno in dalje, brez skrbi, kot, da se nič ni zgodilo?

Stanovanje prekrito s podganami, otroci pa z ušmi
Ženska je bila sicer zasvojenka z alkoholom, z njenim primerom pa je bila dodobra seznanjena tudi socialna služba. Otroke, ki so potrebovali zdravniško oskrbo, so ji skušali vzeti že leta 2000, a zaradi finančne pomoči skrajno desničarske katoliške organizacije, ki poveličuje pravice bioloških staršev, je ženski uspelo otroke obdržati. Ti so bili po poročilu socialne službe zaradi dolgoletne zlorabe psihično in fizično povsem na dnu. Šest otrok je namreč živelo v umazanem in neogrevanem stanovanju, v katerem ni bilo hrane, naokoli so lezle podgane in miši, povrh vsega pa so imeli otroci toliko uši, da so jim dobesedno lezle tudi po obrazu in ostalih delih telesa.

In ko berem tole, se zamislim, mogoče bom nekoč tudi jaz takšna?
Mogoče se bo tudi meni enkrat strgalo in bom mučila, ubijala, in mirno spala po krutih dejanjih, kot, da nič ni. Mogoče je tudi ta ženska nekoč bila normalna (kaj sploh je normalno?) in je tudi na Svet drugače gledala in mogoče, mogoče …

http://www.siol.net/svet/crna_kronika/2009/01/v_napadu_v_otroskem_vrtcu_v_bruslju_najmanj_pet_mrtvih.aspx

pravzaprav je tale članek grozljiv, oz. dogodek je strašen in te res zadene, mislim dokaz več, da nikjer nisi varen, niti pred lastnim otrokom, niti pred lastnim staršem ne, pa tudi v nobeni ustanovi, kot je npr. vrtec. Hm, mora bit res 'lepa' zadeva, da prideš po dolgem in napornem dnevu v vrtec po otroka, da bi šel domov, nekaj za jest naredil, se malo odpočil in ugotoviš, da je v vrtcu ti nekdo ubil otroka, kar tako, z lepega, nič tebi, nič meni, nož v srce.

Kaj narediti?
Nisem starš, nimam otrok ampak se zavedam, a bi hotel storilca ubit, ga mučit, kaznovat.
Zapor, ja ali ne?

Očitno jih je veliko proti zaporu, bolj jim je všeč mučenje, obešanje in tako dalje in ja, dajmo se vrnit spet v stari vek, sekanje glav na giljotinah, obešanje pred celim mestom in tako dalje … in mučenje na sto in en način. Ja no, nekateri ljudje še niste odrasli in mogoče bi bil čas, da malo razmislite in pogledate na ta Svet zakaj je takšen, saj mi ustvarjamo ta svet in če smo mi takšni, polni raznih mučilnih zamisli, kako bi nekoga obesili, mučili ker je storil neko dejanje potem tudi vi niste normalni, tudi v vas se skriva en psihopat, ljudje smo ljudje. Enako smo narejeni in mogoče bi bil že čas, da se zamislimo in pridemo s dobrimi idejami na plan, da rešimo, izkoreninimo to nasilje, te psihične bolezni in ohranimo trezno glavo v grozljivih situacijah, pa lep dan še naprej.

Boli me .

Hočeš vedet, kaj me muči?

Zakaj mi nasmeh več ne krasi moje lice?

Zakaj sem žalostna in solze točim v sebi?

Zakaj ne diham več ?

Zato ker pogrešam stare čase.

Svet je lep če iščeš lepe stvari.

Svet je lep, Svet je lep.

Zato ker v meni počasi vse odmira.

Občutek imam, da ni človeka, ki bi lahko zlepil te koščke in me na noge postavil.

Prijatelji?

Jih imam ?

Res?

Kje so?

e vidim jih, pa tako zelo se trudim.

Svet je lep če iščeš lepe stvari.

Svet je lep če iščeš lepe stvari lepe reči.

Svet je lep.

Mogoče mi manjka, nekdo, ki bi me objel in govoril nežne besede.
Ampak ta nekdo, ne more biti kar vsakdo.
Hočem
Želim si čutiti tisto, ko ti telo ponori, ko ti misli uhajajo k njemu, ko te privlači vsaki las na njemu, ko veš, da si edina, samo njegova in to ti je tako všeč, da se smejiš in jočeš hkrati.

Kad bi bila ja, tvoja voljena, nikada te ne bi pustila.
A ti ne gledaš i ne osječaš, da sam ja za tebe stvorena.



Mogoče pa pogrešam iluzijo?
Mogoče pa pogrešam nekaj najbolj osnovnega?
Pa vendar imam vse mar ne ?
Zakaj nisem srečna?
Zakaj mi solze rosijo obraz?

Toliko vprašanj odgovor pa od nikoder.

Kaj naj naredim?
Komu naj se obrnem?
Kdo me bo potegnil iz jezera, ko bom skočila vanj?

Boš to ti Dona?
Ali nekdo X?

Ne morem povedat, ne morem opisat občutka v sebi, ker se nabira, nabira že lep čas ker ni tako kot bi moralo biti in ne vem kaj naj naredim,da bo dobro.

Naj jo pokličem?
Naj jo vprašam?
Ali naj se obrnem in zjočem ter skušam pozabit na vse?

Vsakdo ima nekoga, jaz sem pa sama, počutim se, kot , da bi me okradli. Vzeli so mi vse. Gola sem in zebe me, nikogar ni, da me brani pred pticami ujedami. Počutim se, da sem nazaj odplavala v prvi razred. Spet se počutim kot mali ptiček, ki se uči leteti, ko ga napadajo z vseh strani in nima nikogar ker je mama umrla, oče pa je daleč stran. Pa vendar, takrat sem vsaj imela mamo, ki me je tolažila in očeta, ki me je podpiral in bodril. Saj vem, da sta z mano, da bi rada, da sem srečna samo zdaj je drugače.

Zdaj sem odrasla.
Sem res?

Tolikokrat si želiš, samo, da odrasteš in kaj pol, ko si velik?
Si sam.
Edino ti in noben drug.

Vsi so prasci, vsi te lahko zajebejo, me boš tudi ti ?
Človek je zlo, ko se rodi.

Po eni strani se počutim, da si del mene, da me poznaš, da si oseba s katero bi se vedno lahko imela super na sto in en način. Po drugi strani pa se mi zdi, da ne sodim k tebi, da ne sodim v tvoj svet in da te sploh ne poznam.

Kdo sploh si?
Govorila bi o njej in pisala pa ne vem več kaj naj rečem, kaj naj napišem?
Zdi se mi, da solze povedo več kot zmorem jaz pa vendar si ona to zasluži?
Vem, da ne in to najbolj boli

Oprosti Dona, oprosti mi za vse.
Oprostite mi ljudje, oprostite za vse.


To nisem jaz, to je bolečina.

-.-

Lenoba – zvestoba do groba.

Se spomniš name še kdaj?

Rada bi spet pisala in govoril s tabo tako kot nekoč. A ne, ne morem. Sem brez navdiha, sem strta, kot zadnji koščki ležim na tleh. Vsak košček me reže, daleč v praznino, daleč v srce.
Se spomniš name kdaj?

Si kdaj zaželiš, da bi se vrnila spet?
Vsaka tvoja besede me zareže in mi prikliče solze v oči. Pred mano se vrti film z mojimi spomini, kjer si ti. Kjer si mi obljubljal večno ljubezen pa vendar, vedela sem, da se bo to končalo. Vse je minljivo. Kljub temu, da ljudje govorijo, da je ljubezen lahko večna. Pa vendar jo smrt loči.

Kričala bi pa nimam glasu. Jokala bi pa nimam solza. Rada bi krvavela pa nimam niti kapljice krvi več. Rada vi vohala, svež zrak in jutranjo roso pa vendar ne morem. Rada bi slišala jutranjo glasbo ptic pa vendar ne morem. Rada bi okušala pa preprosto ne morem. Ker še vedno imam v ustih okus po tvojih poljubih. Ne morem slišat ničesar drugega kot le tvoj glas in tvoje nežno šepetanje igrivih besed. Voham lahko le tvoj vonj, ki me omami in mi da krila, da poletim.

Se spomniš name kdaj?
Vem, da ne, ker misliš, da sem preveč otročja, ker misliš, da sem nora. Pa vendar veš kaj? Imaš prav in to mene ne moti. Ne, ne. Ni še moj čas, da odrastem. Ni še moj čas, da pozabim na vse kar je bilo. Ne, ne, nisem ta oseba. Hočem spomine, hočem, da vem, da sem nekoč živela, da preden umrem, da se sprehodim po spominih in da mi solza spolzi po licu. Po nagubanem, starem licu in, da mi, da vedeti, da nekoč živela sem. Ljubila in sovražila sem in da bila sem srečna.

Vem, da tole nima smisla, oprosti.
Nikoli ne boš razumel pa vendar kaj naj?
Pišem kar čutim, čeprav v nerazumljive stavke.

Noben ne ve kako se počutim, noben ne ve, kako je, ko čustva otrpnejo, ko se zaveš …
Da ti je všeč človek, ki se s tabo smeji, ki te objame in reče: 'Alex. rad te imam.'
Vem, srce, vem … rad me imaš pa vendar ne tako, kot jaz tebe.

To bo moja jesenska skrivnost, ki jo bo veter odnesel z jesenskim listjem.
Odnesel jo bo s sabo na dno srca, obstala bo tam, dokler ne zbledi, dokler ne izgine s prvim snegom. Se spomniš name še kdaj?

Hej Mama xD

http://www.youtube.com/watch?v=ZmPU3hUcjj8 -
Gerard is HOT. :O
Really HOT. ^^


Mama we all go to hell.
Mama we all go to hell.
I'm writing this letter and wishing you well.

<3