In kako kaj življenje?

2011-05-24T13:17:00.000-07:00

Nekateri delajo ob novem letu povzetek preteklega, nekateri preštevajo dneve od preteklih dogodkov, ki so jim zmešali glavo, no jaz nisem ena od njih. Ja, so bile želje, načrti za v prihodnost. Ampak to jih imajo vsi. In tako kot večini tudi pri meni se zmeraj niso iztekli tako kot bi želela. Zato verjetno v sedanjosti ne želim ničesar več napovedovat, se veselit ker spadam v tisto vrsto, ko se dogodek na katerega se bom najbolj veselo pripravljala, imela cel načrt v glavi, potek dogodkov in potem… ŠTALA. Ja dobesedno bo nekaj šlo narobe, kot, da sem zakleta.

Torej kje najdem čarovnico, ki me je začarala, da jo prisilim, da umakne vse uroke?

No, v tem večeru sem po čudnem spletu okoliščin, ogleda filma z meni dojemljivo vsebino, seveda tipično ženski začela razmišljat o tem prelomnem letu, šolskem letu, da sem bolj natančna. Včasih preprosto gre tolikokrat ti narobe in samo padaš, da preprosto se mora enkrat sreča obrnit, da začneš stopat navzgor. Vse je odvisno tudi od tega kako se boš spopadel s težavami in če jih boš znal rešit. Jaz jih nisem znala. Niti prvič, niti drugič in sedaj v tretje mi gre, bo že nekaj s tem, da je številka 3 srečna številka.

Nekaterih stvari se človek nauči od staršev, nekaj od učiteljev in nekaj sam od sebe. Ko pa združiš vse skupaj, ko sprejmeš pozitivne lastnosti drugih in znaš ločit zrno od plevela, potem si na konju, vsaj nekaj časa. Glede na to, da prihaja šol. Leto proti koncu in ko se zazrem v beležko in v vse te popisane liste papirja, polne dogodkov, testov, spraševanja in ostalega je skoraj nemogoče verjeti, da sem dala vse to skozi.

Obiskala sem Češko in doživljala njihove lepote in spoznavala njihovo življenje. Spopadala se z diferencialnimi testi in jih uspešno opravila. Vzporedno z njimi so bile kontrolke in ustno spraševanje, počitnice so bile vmes. In od novega leta, uradno 5. januarja sem postala tudi prostovoljka. Nekateri so taki tipi, da jim to ne bi bilo v ponos, meni pa je. Sicer ne omenjam tega na velik glas, ampak glede na to, da je blog javen in tale vpis bo viden vsem – še zmeraj se ne hvalim na to, ampak sem ponosna … NA SEBE.

Čeprav pride včasih dan, da mi ni. Včasih se mi zdi, zakaj sedim na tem stolu in te poslušam, ko bi lahko sedaj sedela v enem finem baru in pila eno hudo dobro kavo in uživala ob čvekanju z prijateljico o majicah v izložbi ali pa o novih super čevljih s peto, ki si jih je kupila ravno zadnjič, ko jaz nisem mogla iti z njo, ker sem morala, morala? Ne, ker sem samovoljno se vpletla v nekaj in je postalo sedaj kot dolžnost, prisila pa vendar ni tako.

Na kavo lahko grem tudi drugi dan, ta dan, sredo sem pa posvetila tebi oz. njemu, da ga poslušam, se smejim njegovim prigodam, se pogovarjam z njim in mu pomagam pri tistem česa ne zmore. Torej obiščeva trgovino, korak za korakom in ko vem, da sem ga osrečila s tako malim dejanjem, tisto uro na teden, ki bi jo drugače zapravila na neumnost … ne, res ga ni lepšega občutka, kot, ko pomagaš. Pa čeprav samo z korakom.

Od prakse, kjer sem preživela 14 dni v prostoru, ki mi je priskočil k srcu. Ne vem ali so razlog vljudne in zelo simpatične gospe in gospodične, ki so bile zmeraj za klepet, pomoč in uresničevanje želja. Ali mi je bila všeč tista njihova zagnanost, občasno lenarjenje, zabava in dober odnos … vse to in še več sem doživela na Centru za socialno delo. Kaj pa veš, mogoče bom nekega dne tudi jaz sedela v njihovi 'veliki hiši' in veselo tipkala ter odgovarjala 'Vam lahko pomagam?'

Da ne omenjam ljudi, ki sem jih spoznala v tem letu, od novih sošolcev, do skupnih znancev, spoznavanje novih oseb na vsakem koraku. In to mi je všeč. Mogoče mi res ne odgovarjajo vsi, ki sem jih spoznala, mogoče res ne bom z vsakim klepetala ali pa pila z njim kavo, bo pa vseeno pozdrav, lepa beseda, vljudnostno vprašanje – pa saj se vendarle le poznamo.

In potem je tu družina, ki mi je zmeraj stala ob strani. Ki me je tolažila, bodrila, se z mano veselila. Določene osebe, ki so z mano že dolgo obdobje, ki so skupaj z mano, ko sije sonce in je poletje ter ko zunaj pada sneg in je ledeno hladno. In take osebe ti dajo smisel, lepo je priti končno domov in se vleč na kavč in vedet, da je končno vse na svojem mestu tako kot mora bit. Mami je doma in sedaj lahko mirno zaspim.

Svež začetek?

2011-05-21T13:11:00.000-07:00

Začeti od začetka, znova. Poiskati izgubljene delce sebe in porisati nova platna, naslikati nove poglede na Svet. Včasih dogodki spremenijo smer, tok reke te odnese in dojameš, da noben človek ni za vekomaj, ne glede na to, da v tvojem srcu še zmeraj živi. Nekatere solze ti dajo moč, da preživiš. Nekatere, da se še naprej boriš. A le ene so tiste, ki ti pokažejo smer, da se ne izgubiš. Niso vsi te sreče, da jih naslednje jutro sonce zbudi, mogoče že jutri bo moj pogreb. Mogoče bo mama prižgala rdečo svečo, mogoče se ji bodo rosile oči, ker je izgubila edino hči. Počutim se tako izgubljeno, bolj grem skozi leta bolj obžalujem, da me otroštvo zapušča. Lepše je sedeti očku v krilu in gledat nasmehe žalostnih ljudi, ne da bi vedel kaj se skriva v njihovih očeh. Da znala sem objet človeka brez razloga, preprosto iz ljubezni. In, da se je našel nekdo, ki je cenil to prikupnost otroka. Sedaj objamem človeka, nekoga, kot si ti a kaj, ko ne zna cenit, tako, kot nisi znal ti.

Prijatelji pridejo in odidejo in to boli. Včasih se res trudim, včasih mi preprosto več ni, vse tako izgubljeno se zdi. Kot, da so ustvarjeni mostovi med nami, kot, da reka odnese spomine in vsa dobra dejanja in vso ljubezen iz srca. Očitno vse se da zamenjat, kaseto zavrtet in naprej previt. Škoda, da nisem v tem okviru, da bi znala enako, kot znajo vsi. Danes eno govorit, obljubljat nemogoče, hlinit a že jutri z drugimi sanje delit. Škoda, da nisem kot ti.

So bili trenutku, ko znala sem, da drugim sem tuja, da ne prija jim moja družba. Izogibala sem se jih, družila se s osebo, ki mi je posvečala ves svoj čas, skupaj si v parku sredi neznane vasi delile sanje, prepotovale tisoč milj po zemljevidu in prebrale vse scenarije knjig. Bila je moja luč v tunelu, lepšala mi je dneve in včasih me je tudi prizadela, a človeku, ki ga ljubiš – oprostiš. Še posebej tako čudovitemu prijatelju, kot si ti.

Sedaj moja dobra misel se v slabo dejanje spremeni. Vsak izkorišča neumne ljudi in stisk v prsih mi dihat ne pusti od same žalosti zaradi drobnih stvari. Razmišljaš, se mučiš, tuhtaš a nekaterih stvari ni moč dojeti, nekaterih ugank se preprosto ne da rešiti. So skrivnost, tančica, ki nas obdaja. Vso to zelenje, zvok ptic in tvoj že zdavnaj izgubljen klic, kako si, kako živiš? Vse bo dobro, vse je dobro, kot po navadi. Lažem jaz, lažeš ti, taki smo vsi. Še posebej ti.

Potrebno je cenit vsak trenutek, skakat po mizah, naj se le vidi, da živiš. Naj te obrekujejo, ker drugega ne znajo, naj bodo nevoščljivi. V kotu kjer sedim, noben ne vidi mojih solz, žalosten obraz. Vidijo nekoga, ki je izgubljen v prevodu a jaz vidim na njihovem obrazu le privoščljivost, kot, da si drugega ne zaslužim. Le zakaj je Svet narobe zgrajen. Pomemben je kos oblačila, ime na njem, make up na obrazu, fasada, da noben ne vidi, da trpiš. Vseeno je kako živiš, kdo te doma pokrije, če sploh imaš kje prostor za zaspat, ko pa se nekaj zgodi – šele takrat bi vsi ukrepali, vsem je hudo. Škoda je le, da bolečina po treh dneh izgine a mami brazgotina v srcu se vtisne. Izgubila je otroka, katerega je 9 mesecev pod srcem nosila, ga hranila, ko se je rodil mu prve copatke spletla in ga z odejico zvečer pokrila. Nikogar ni bilo, ko je otroka mrtvega v rokah dehtečih nosila in si želela, da bi njen dih zamenjal njegovega.

Tako malo je potrebno, da poletiš in tako malo, da padeš.

Vision

Visions v novi obliki

In kako kaj življenje?

Svež začetek?